STROKOVNA EKSKURZIJA NA DUNAJ

>>>Otvoritev novih pisarn DGIT Maribor

>>>Strokovna ekskurzija v Švico

Avtor:Rudi PETREJ

bližnjica do fotografij

V mesto ob lepi modri Donavi, kjer odzvanja večna glasba J.Straussa, Mozarta, Schuberta, Beethovna, …; kjer se oglašajo spomini na čas, ko je na Dunaju pesnil France Prešeren in ko je tam ustvarjal arhitekt Jože Plečnik, pa predaval Fran Miklošič in Jožef Štefan, pisaril Ivan Cankar in čebelaril pri cesarici Mariji Tereziji Anton Janša, smo se odpravili v prvih dneh marca 2006. Po dobrih dveh urah smo prispeli v avstrijsko prestolnico in se zapeljali v središče mesta. Že od daleč smo lahko opazili lepo oblikovan, v soncu svetleč in pozlačen dimnik podjetja FERNWÄRME WIEN. Slednjega, kot tudi samo upravno stavbo, je oblikoval danes že pokojni slikar in arhitekt Hundertwasser. Ko smo na dvorišču izstopili iz avtobusa, so mimo nas zapeljali številni tovorni avtomobili s smetmi. Ampak, gremo po vrsti.

Fernwärme Wien GmbH je nastala iz nekdanjega podjetja Heitzbetriebe Wien z namenom, da zagotovi mestu toplotno energijo in prevzame tudi v upravljanje naprave za odstranjevanje komunalnih odpadkov. Fernwärme Wien GmbH združuje več proizvodnih enot toplotne energije; ena izmed njih je tudi Termična obdelava odpadkov Spittelau.

V recepciji nas je sprejel predstavnik podjetja v katerem termično obdelujejo odpadke (takšen je uradni naziv) in proizvajajo tako toplotno kot električno energijo. V kratkem filmu nam je najprej predstavil celotno toplotno omrežje mesta Dunaj, in sicer povezavo med posameznimi proizvodnimi enotami in toplotnimi postajami kot tudi celotno razvodno mrežo do porabnikov. Tudi sami številčni podatki so zelo zanimivi. Tako letno toplotno obdelajo v (po domače »zakurijo«) pri temperaturi med 700 in 900 stopinjami Celzija okoli 260.000 t hišnih smeti. Pri tem proizvedejo 40 GWh električne energije, 504 GWh toplotne energije, 6.000 t odpadnih kovin in 59.000 pepela, žlindre in filtrirnega kolača. So pridobljeno toplotno energijo letno ogrevajo več kot 60.000 stanovanj.

Vse pa se začne s dovozom smeti, ki jih dnevno dovažajo z celotnega območja mesta Dunaja. Tovornjake, polne komunalnih odpadkov, najprej stehtajo, potem pa odpadke začasno skladiščijo v 7.000 m3 velikem prostoru. S posebnimi žerjavnimi prijemali jih transportirajo na dva transportna trakova in termično obdelajo. Pri tem nastali dimni plini so najprej speljani preko toplotnih izmenjevalcev. Iz pri tem nastale pare pridobijo toplotno in električno energijo. Ta odpadna toplota predstavlja zelo pozitivni efekt na naše okolje, ker namesto uporabe olja ali plina za ogrevanje v tem primeru pridobivajo energijo iz odpadne toplote.

Za čiščenje dimnih plinov je vgrajenih kar nekaj visoko modernih naprav. Te odstranijo vse škodljive plinaste in trdne snovi in tako čisti dimni plini zapustijo kamin, kot imenujejo visoki dimnik, na višini 126 metrov.

Za konec še nekaj primerjalnih podatkov. Da bi lahko skladiščili letno količino v Spittelau termično obdelanih komunalnih odpadkov, bi potrebovali tri dunajske nogometne stadione; nadalje bi količina smeti, ki je bila v zadnjih tridesetih letih koristno uporabljena za pridobivanje energije, pokrila 1.dunajsko okrožje na celotni površini v višino cca 25 metrov. Tega se premalo zavedamo v Mariboru; samo količino zbranih smeti, nastalih v zadnjih letih, pa si lahko pogledamo na deponiji v Dogošah. Mesto Celje bo prvo v Sloveniji, kjer so že izdelali vso projektno dokumentacijo in bodo v kratkem pričeli z gradnjo naprav za termično obdelavo komunalnih odpadkov. Bravo!

Po ogledu smo se zapeljali v zahodni del mesta in si ogledali verjetno edini muzej takšen vrste na svetu – Heizungsmuseum Wien. V tem muzeju ogrevanja smo se v več prostorih seznanili z razvojem ogrevalne tehnike vse od 19.stoletja pa do današnjih dni. Zbirka predstavlja tako tehnološki razvoj toplotne tehnike kot tudi umetniško zbirko peči. Ob strokovni razlagi smo se sprehodili mimo različnih kotlov, ki so v starih časih ogrevali prostore številnih šol ter mestnih in državnih uradov; videli smo naprave, ki ponazarjajo razvoj krmilne tehnike; nadalje številne majhne peči (gašperje) za ogrevanje posameznih prostorov kot tudi različna grelna telesa – radiatorje. Kot posebnost so v muzeju urejene tudi učilnice z originalnim pohištvom iz začetka 20.stoletja.

Tako naravovarstveno ozaveščeni smo se odpeljali do hotela, se namestili v sobe in se po kratkem odmoru zapeljali v vinski predel Dunaja – Grinzig. Tam smo imeli »ta veseli večer ali … » po naše večerjo s pijačo.

Drugi dan je bil namenjen kulturi. Tako smo v panoramski vožnji z avtobusom spoznali glavne znamenitosti Dunaja. Najprej smo se zapeljali do dvorca Schőnbrunn, letne rezidence Habsburžanov in se povzpeli skozi francosko oblikovani park do Gloriette (slika). Vožnjo z avtobusom smo nadaljevali po notranjem ringu in se zapeljali mimo številnih palač, hotelov, gledališč in drugih zgradb, ki so bile zgrajene v različnih stilih v času vladanja cesarja Franca Jožefa I v drugi polovici 19.stoletja. Za »gradbince« je bila zelo zanimiva dunajska državna opera, nadalje sedež vladavine Habsburžanov Hofburg, avstrijski parlament in Votivna cerkev. Seveda ne smem pozabiti na zgradbi dveh največjih muzejev te vrste v Evropi – na prirodoslovni muzej in muzej zgodovine umetnosti, med katerima pa še danes kraljuje nekdanja cesarica Marija Terezija (vladala v letih 1740-1780); mati 16-tih otrok ter reformatorka na področju šolstva, sodstva in vojske.

Peš smo nadaljevali skozi strogi center mesta in si ogledali Štefanovo cerkev, ki je bila zelo poškodovana leta 1945 pri bombardiranju Dunaja s strani zaveznikov. Po kratkem sprehodu po Grabnu, smo se spustili v cesarske oz. kapucinske grobnice. Z zanimanjem smo si ogledovali zbirko posmrtnih ostankov iz družine Habsburžanov, ki počivajo v sarkofagih cca 20 metrov pod zemljo. Videli smo sarkofage osnovalcev grobnice cesarja Matthiasa in cesarice Ane, Ferdinanda II., pa Karla VI., očeta Marije Terezije, Franca Jožefa in cesarice Sissy ter sarkofag Marije Terezije in njenega moža, grofa Lotrinškega, ter številne druge. Zadnja je bila leta 1989 položena k zadnjemu počitku cesarica Zita, hčerka zadnjega vojvode iz Parme in žena cesarja Karla, ki je leta 1918 podpisal kapitulacijo Habsburžanov, ki je pomenila konec 1.svetovne vojne.

Kulturno smo nadaljevali z ogledom zanimivega stanovanjskega bloka v III. okrožju, delo slikarja in arhitekta Hundertwasserja. Skupaj smo občudovali različna okna, zanimive barve fasade in si v bližnjem lokalu na neravnih površinah vsaj malo predstavljali življenje v takšnih stanovanjih.

Strokovno ekskurzijo smo zaključili z opazovanjem številnih naprav za zabavo v Pratru, nekdanjem lovskem revirju cesarske družine. Na področju, kjer so včasih streljali divje živali, se danes zabava staro in mlado. Mi smo si privoščili »kočerjo« (kosilo in večerjo hkrati) in se zadovoljni ter polni novih doživetij in znanja odpeljali proti domu.

Z nami je bil tudi, tokrat zadnjič, vedno nasmejan in dobro razpoložen zelo uspešen gradbinec Ludvik Lamut, kateremu tudi posvečam ta članek.

Fotografije so prispevali Jure, Bojan in avtor članka.

>>>Otvoritev novih pisarn DGIT Maribor

>>>Strokovna ekskurzija v Švico