STROKOVNA EKSKURZIJA V AVSTRIJO, LIECHTENSTEIN, ŠVICO IN NEMČIJO

>>>Strokovna ekskurzija na Dunaj

>>>Pokrovitelj 7. Informatorja

Avtor:Rudi PETREJ

bližnjica do fotografij

Na zelo zanimivo majsko strokovno ekskurzijo na področje Srednje Evrope smo se podali v zgodnjih jutranjih urah v organizaciji Turistične agencije Kondor. Nočna pot nas je peljala mimo Gradca, smučarskega kraja Schladminga in Salzburga do Innsbrucka. V glavno mesto avstrijske zvezne dežele Tirolske ob reki Inn smo se pripeljali v dopoldanskih urah. Mesto, v katerem živi danes 120.000 prebivalcev, je znano zimskošportno središče.

Ime »Innsbruck« se prvič omenja leta 1187. Leta 1239 je mesto dobilo mestne pravice. Leta 1420 postane glavno mesto Tirolske. Za mestni razvoj je zlasti pomembno obdobje vladanja cesarja Maksimiljana I. (1493 do 1519), ki mu je bil Innsbruck priljubljena rezidenca. Leta 1809 je bil Bergisel (hrib na južnem robu mesta) prizorišče osvobodilnega boja Tirolcev (pod vodstvom Andreasa Hoferja) proti Francozom in Bavarcem. V letih 1943 do 1945 je bilo mesto večkrat bombardirano, sedaj so posledice teh poškodb že davno odstranjene. V svoji zgodovini je dvakrat gostilo zimske olimpijske igre, prvič leta 1964 in drugič leta 1976, ko je zamenjalo Denver, ki je zaradi volilcev odstopilo od iger. Skakalnica Bergisel je tudi eno od prizorišč prestižne turneje štirih skakalnic.

Peš smo si ogledali stari del petega največjega avstrijskega mesta, kjer pa so v času našega prihoda razkopavali mestno središče. Izpred Doma Sv.Jakoba in Hofburga (dvorca iz 15.in 16.stoletja, ki pa je bil po naročilu Marije Terezije na novo sezidan), smo se odpravili mimo tirolskega deželnega gledališča do Hofkirche. Ta dvorna cerkev je znana predvsem zaradi nagrobnika za cesarja Maksimiljana I., najpomembnejšega dela nemškega renesančnega kiparstva. Črni marmornati sarkofag je sredi glavne ladje, okrog njega pa stoji 28 bronastih kipov cesarjevih prednikov in sodobnikov v nadnaravni velikosti. Med dvorno cerkvijo in Hofburgom smo videli tudi srebrno kapelo iz 1587. Po ozki, simpatični ulici smo nadaljevali do simbola mesta – Goldenes Dahl. Zlata strešica je neke vrste razkošni pokriti balkon s pozlačeno bakreno strešico, ki ga je leta 1500 dodal cesar Mksimiljan I. takratnemu knežjemu gradu kot ložo za gledalce. Po znani ulici Theresienstrasse smo se napotili mimo številnih malih trgovinic, kafičev in Aninega znamenja iz leta 1706 do slavoloka. Ta Triumphforte je bil postavljen leta 1765 v spomin na smrt grofa Lothrinškega, moža Marije Terezije, in poroke Jožefa II., sina M.T. Čas je bil tudi za samostojno raziskovanje, predvsem nam je bila dobrodošla kavica in pa nakup dragocenih kamnov znanega proizvajalca Swarovsky.

Malce čez opoldne smo nadaljevali v zahodni smeri. Po dobrih treh urah in kosilu v restavraciji ob poti, smo prispeli v Feldkirch. Namestili smo se v hotelu in po kratki osvežitvi zapeljali v državico Liehtenstein. V Kneževini Liechtenstein, kot se uradno imenuje 160 km2 velika država, živi skoraj 32.000 prebivalcev. Tretjina površine celotne državice je gosto poseljena in obdelana naplavna ravnina na desni strani reke Ren., medtem ko sta drugi dve tretjini gorati. Tam se tudi nahaja najvišji vrh – Grauspitze, 2599 m.

V davnih časih je to zanimivo ozemlje pripadalo germanskim Alemanom, bilo je tudi del Vzhodnofrankovske države Ludvika Nemškega, pa številnih rodbin, mdr. Werdenberg-Sargans in Liechtenstein-Nikolsburg (iz nje izvira tudi današnja knežja rodbina). V času vladavine Napoleona I. je bil Liechtenstein član Renske konfederacije, po njegovem padcu pa Nemške zveze. Potem ko so se države naslednice Avstro-Ogrske po 1. svetovni vojni zaplenile premoženje rodbine Liechtenstein na svojih ozemljih, se je Liechtenstein povezal s Švico; 1921 se je vključil v švicarsko poštno in telegrafsko službo, nato pa 1921 z njo sklenil denarno in 1923 še carinsko unijo. Do 1991 ga je Švica zastopala tudi v mednarodnih odnosih.

Knez Hans-Adam II. Je uveljavil novo, bolj odprto politiko do mednarodnega združevanja. Tako je 1990 Liechtenstein postal član OZN, 1991 se je vključil v združenje EFTA in 1.5.1995 v Evropski gospodarski prostor.

Glavno mesto Vaduz smo si ogledali v dobri uri. Sprehodili smo se po peš coni mimo Deželnega ter Poštnega muzeja, številnih bank, rotovža in parlamenta do stolne cerkve sv. Florina, zgrajene koncem 19.stoletja. Strmo nad nami se je vzpenjal grad Vaduz, mesto stalnega prebivališča in delovanja knežje družine. Podatki govorijo, da so ga začeli graditi v 12.stoletju in da so posamezni zidovi debeli tudi do 4 metre. Znotraj gradu je tudi kapela sv. Ane z znanim poznogotskim oltarjem. V last rodbine Liechtenstein je vse od leta 1712 dalje. V času našega ogleda so ga restavrirali; sicer pa ogled notranjosti gradu ni možen.

Pred povratkom v hotel smo se poskusili še zelo dobro, vendar tudi zelo drago vino iz vinske kleti liechtensteinske družine.

Večer smo preživeli v hotelu. Po večerji je bil organiziran ples, katerega se je udeležila skoraj celotna skupina. Manjšina pa je vztrajno »tarokirala«. Gonilni sili sta bili Danica in Vojka, ki sta tudi »morali« zmagati. Pisec tega članka pa je bil uspešen »olimpijski udeleženec«, kjer je pač najpomembnejše sodelovati (beri – metati karte).

Drugi dan je bil namenjen Švici, predvsem mestu Luzern in gori Pilatus. Skoraj 150 km smo prevozili v dveh urah, pod vznožjem švicarskih alp in mimo številnih jezer. Ko smo se ustavili v kraju Alpnachstadt, ob vznožju Pilatusa, smo doživeli prvo razočaranje. Najbolj strma zobata železnica na svetu (48 % nagib !!!) ni obratovala zaradi možnosti plazov. Tako smo bili primorani uporabiti »rezervo«, to je vožnjo z dvema gondolskima žičnicama iz Kriensa na Pilatus. No, na vrhu je bilo sprva zelo megleno, kasneje pa so se le odprle posamezne »luknje«, skozi katere smo lahko pogledovali v dolino – na mesto Luzern, obkroženo z jezerom Vierwaldstättersee. Precej lepši in s soncem obdan Pilatus pa smo kasneje lahko opazovali iz Luzerna.

Slikovito glavno mesto istoimenskega kantona leži na severnem delu z zalivi bogatega jezera Vierwaldstätter, kamor se izliva reka Reuss. Že več kot stoletje je mesto s svojim dobro ohranjenim srednjeveškim jedrom in lepimi spomeniki center švicarskega turizma. Na vsakoletnih mednarodnih tednih glasbe se tukaj srečajo svetovno znani dirigenti, solisti in orkestri.

Pisno je bil Luzern se je prvič omenjen davnega leta 840 kot Luciaria. Ime je dobil po leta 730 osnovanem benediktinskem samostanu St. Leodegar. Po odprtju prelaza Gothardpass v 13.st. je Luzern postal pomemben trgovski kraj; 1291 je postal habsburški; 1332 pa se je priključil Švicarski konfederaciji. Potem, ko so Napoleonove trupe 1798 zasedle celotno Švico, je Luzern za kratek čas postal glavno mesto Helvetske republike.

Ogled smo pričeli s sprehodom čez enega najstarejših ohranjenih lesenih mostov v Švici – čez znameniti Kapellbrücke. 170 m dolgi most je poševno speljan čez reko Reuss in je bil v preteklih letih večkrat »žrtev« požara. Zdaj je obnovljen; v njegovem ostrešju pa smo z zanimanjem opazovali slikovni ciklus preko 100 slik iz 17.stoletja, ki nam opisujejo zgodovino mesta in njegove svetnike. Mimo vodnega stolpa smo se potem preko sosednjega mostu vrnili v stari del mesta in nadaljevali pot mimo rotovža, ki stoji na obali reke, pa dobro ohranjenega obzidja mesta (Museggmauer), številnih šol in dvorne cerkve do Lőwenplatza z znamenitim spomenikom umirajočega leva. V peščenjak izklesana figura iz začetka 19.stoletja spominja na junaško smrt švicarske garde. Sledila je obvezna prosta ura za manjše nakupe in potešitev žeje.

Pozno popoldne smo se vrnili v hotel in po večerji zapeljali še v center Feldkirchna; manjše avstrijsko mestece z 25.000 prebivalci. Po prijetnem sprehodu smo tudi lažje zaspali.

Zadnji dan smo pričeli z vožnjo ob obali Züriškega jezera do znamenitih Renskih slapov v kraju Schaffhausen. Same slapove smo si ogledali zelo blizu, bili smo tudi pod njimi. Lahko smo videli, kako mogočna je ogromna količina vode, ki se preliva čez skale. Malce mokri smo nadaljevali pot, najprej z avtobusom, potem pa s trajektom iz kraja Konstanz čez Bodensko jezero. Jezero si »lastijo« tri države; največji del Nemčija, manjši Švica in najmanjšega Avstrija. Po pristanku v nemškem Meersburgu smo z zanimanjem opazovali številne vinograde. Pred nadaljevanjem smo si privoščili še izdatno malico in tako okrepčani zakorakali še v Lindau.

Lindau je prvič omenjen okoli leta 950, sedaj pa ima kar 26 000 prebivalcev. Zgodovinski mestni center leži na otoku sredi Bodenskega jezera. Okolica ponuja številna mala jezerca, vinograde, različne kulturne nasade in gozdove. Je del čudovite slike z Alpami v ozadju. Zgodovinski grad Montfort Schlössle je ena najlepših točk za počitnikovanje. Večna skladnost z naravo daje čudovit občutek harmonije med človekom in naravo, to lepoto pa krasijo še Alpe v ozadju. Ponuja ogromno prijetnih dejavnosti, saj je na stičišču treh velikih držav - Nemčije, Avstrije in Švice. Mesto ponuja restavracije, bare, nočne klube, gledališča, kina, galerije, muzeje in kavarne. Po peš sprehodu skozi mesto smo se okrepčali še z dobrim sladoledom in nadaljevali pot mimo Münchna, Salzburga, Schladminga in Gradca do Maribora, kamor smo se vrnili utrujeni, vendar polni prijetnih vtisov in novih doživetij.

>>>Strokovna ekskurzija na Dunaj

>>>Pokrovitelj 7. Informatorja